Sonce je zahajalo nad Madridom in obarvalo nebo z intenzivno oranzno barvo, ki se je odbijala od oken nebotičnikov, kot da bi vse mesto gorelo. V majhnem, razmetanem stanovanju v osrčju Lavapiésa je Daniel Sánchez sedel pred prepletom kablov in utripajočih zaslonov, njegove krvave oči pa so bile uprte v neskončne vrstice kode. Nenehno brnenje računalniskih ventilatorjev je bilo kot popačena uspavanka, edini zvok v prostoru, ki je disal po postani kavi in ​​ovenelih sanjah. Daniel, s svojimi razmrsenimi črnimi lasmi in večdnevno strnisčem, je bil bolj podoben brodolomniku kot briljantnemu programerju, kakrsen je nekoč bil. "Mora obstajati pot," je zamrmral sam pri sebi, njegovi prsti pa so z divjo naglico leteli po tipkovnici. "Izhod iz te luknje." Pogled mu je za trenutek usel na kup neodprtih pisem v kotu pisalne mize. Računi, obvestila o delozaciji, groznje upnikov. Vsaka ovojnica je bila bodeč opomin, kako je prisel do te točke. Daniel je zaprl oči in si dovolil trenutek sibkosti. Spomnil se je vznemirjenja, adrenalina tistih ne tako davnih dni, ko se je svet kriptovalut zdel kot obljubljena dezela. Vlozil je vse: svoje prihranke, posojila, celo denar, ki si ga je izposodil od prijateljev in druzine. In potem je, kot bi mignil, vse izginilo. Idiot, se je karal in s pestjo udaril po mizi. "Moral bi videti, da prihaja." Iz samozatopljenosti ga je potegnil zvok mobilnega telefona. Bil je Javier, njegov najboljsi prijatelj in edina oseba, ki se vedno ni izgubila zaupanja vanj.